V času, ko smo doma, naj se otroci sami in s starši še več igrajo

Igra je dejavnost, ki je značilna za otroke (tudi odrasle osebe) povsod po svetu. Je svojevrstna dejavnost najbolj primerna otrokovi biološki in socialni naravi ter temeljnim zakonitostim njegovega razvoja in učenja, hkrati pa je spontana ter notranje motivirana, svobodna in ustvarjalna dejavnost. Ni torej presenetljivo, da imajo otroci igro zelo radi in da se ob običajnih dnevih pogosto pritožujejo, da nimajo dovolj časa za igro, da bi se radi še igrali, da se danes sploh še niso igrali.

 

Morda je prav sedaj, ko so otroci (in večina tudi starši) doma, pravi čas, da damo igri dovolj časa ter prostora in jo razumemo kot način, kako se otrok uči tisto, kar ga nihče ne more naučiti.

 

Igra otrok se z njihovo starostjo spreminja

Najzgodnejša je praviloma funkcijska igra, v kateri dojenčki in malčki neposredno rokujejo z različnimi predmeti (igračami) in preizkušajo njihove zaznavne  značilnosti (barvo, zvok, material), možnosti vstavljanja, gibanja.

Za malčke po drugem letu starosti in otroke, stare od 3 do 7, 8 let pa je značilna simbolna in konstrukcijska igra. V konstrukcijski igri otrok bodisi na osnovi svoje predstave ali ob pomoči navodil  oz. načrta gradi, sestavlja, oblikuje, povezuje, praviloma z namenom oz. ciljem, npr. zgraditi hišo iz kock, sestaviti malo mesto iz različnega »gradbenega« materiala, oblikovati medvedka iz gline.

Za simbolno oz. domišljijsko igro pa je značilno, da v njej poteka veliko pretvorb. Ker je v ozadju simbolne igre miselna predstavnost, bo otrok npr. pretvarjal en predmet ali igračo v drugega, tistega, ki ga potrebuje (npr. posteljico bo obrnil in bo miza), uporabljal bo govorne pretvorbe (npr. po telefonu se bo pogovarjal z babico tako, da bo on babica in otrok), pretvorbe situacije (npr. z modro barvo pobarvane liste na tleh bo razumel kot morje) in se igral igre vlog (zelo pogosto se igrajo npr. družino, vrtec, šolo, zdravnika, frizerja, avtomehanika). Gre torej za dejavnosti »kot da bi«.

Domišljija v igri ne pozna meja
Domišljija v igri ne pozna meja

Tako predšolski kot šolski otroci pa uživajo tudi v najrazličnejših gibalnih igrah (npr. skakanje v obroče, preskakovanje kolebnice, gibanje po poligonu) ter igrah s pravili oz. družabnih igrah. Družabne igre so lahko prostorske (npr. »kdo se boji črnega moža«, gnilo jajce) ali namizne (npr. igre tipa človek ne jezi se, karte, domine, spomin).

Igrače, ne glede na to, ali gre za preprosto oblikovano leseno piščal, roputuljico, medvedka, punčko, ki lula in joka, robota, avto na daljinsko vodenje, mini računalnik, sodoloča vsebino igre. Prav tako so v igri pomembni tudi soigralci, saj so predšolski in osnovnošolski otroci pogosto vključeni v socialne igre, v katerih je dinamika dogovarjanja, argumentiranja, sodelovanja in tekmovanja še toliko večja. In nenazadnje, v igri večkrat rabijo tudi podporo odraslih oseb, ki se na primeren način vključijo v igro. Nikakor ne kot tisti, ki igro vodijo, temveč kot tisti, ki ponudijo idejo, kako bi se  mlajši otrok igral naprej, vzdržujejo igro, ker se domislijo kakšne nove stvari, prevzamejo vlogo soigralca, če otrok tako želi, si zamislijo nov, drugačen način igranja.  

V zadnjih tednih, ko smo vsi, tako otroci kot starši doma, velja pomemben del časa nameniti igri, predvsem tistim igralnim dejavnostim, za katere v običajnih dnevih nismo imeli dovolj časa ali si ga nismo vzeli. Otroci, ki že pogrešajo vrstnike in jih bodo v prihodnje še bolj, bodo veseli, če bodo skupaj s starši našli nove ideje, kako preživeti popoldneve in večere. Starši se lahko spomnijo na kakšne starejše igrače in igre, morda celo tiste, ki so se jih oni igrali kot otroci in jih »oživijo«.

V mislih imam nekatere tradicionalne igre, ki potekajo na prostem (ob upoštevanju navodil za varovanje zdravja!) ali na nekoliko večji notranji površini kot so:

  • leti, leti;
  • ristanc;
  • figure metat;
  • gnilo jajce;
  • kamenčkanje;
  • zemljo krast.

Ali pa klasične namizne družabne igre, kot so:

  • monopoli;
  • šah;
  • potapljanje ladjic;
  • uganke;
  • igre vlog.

Zanimivo pa bo tudi skupno ustvarjanje:

  • šivanje oblekice za staro (morda mamino) punčko;
  • zgibanje papirja;
  • oblikovanje gline;
  • izdelava loka;
  • gradnja hiše iz lepenke ali lesa ter
  • vključevanje v različne simbolne oz. domišljijske igre, v katerih si vloge razdelijo otroci in starši.

Vsebina simbolne igre je lahko čisto izmišljena ali pa izpeljana iz te ali one prebrane pravljice, zgodbe oz. skupnega ogleda filma.

Ustvarjanje, igranje in skupno druženje
Ustvarjanje, igranje in skupno druženje

Zakaj je skupna igra v sedanjih okoliščinah še posebej pomembna?

Odganja morebitno tesnobo otrok in odraslih, omogoča miselno ter čustveno sprostitev ter veliko medsebojne komunikacije. Vse to sedaj potrebujemo.

Za Pikapolonico:

Prof. dr. Ljubica  Marjanovič Umek, razvojna psihologinja